POZOR PRIHAJAJO VELIKONOČNI PRAZNIKI IN S TEM OBJESTNO POKANJE NA KARBID NA ŠTAJERSKEM IN V POMURJU

BO TUDI LETOS POKALO KAKOR BI BILA VOJNA V POMURJU ?

Prihajajo Velikonočni prazniki, ki se jih mnogi zelo veselijo, saj gre za drugi največji in najpomembnejši krščanski praznik, praznik Kristusovega vstajenja. Začne se že teden prej z Cvetno nedeljo, ki je po cerkvah prava paša za oči, saj ljudje prihajajo k mašam z butarami, tekmujejo med seboj kdo ima izvirnejšo, lepše okrašeno in večjo. Že od nekdaj velika noč s cvetno nedeljo v domove prinaša poleg zelenja, cvetlic in pirhov, veselje in upanje. Prične se z barvanjem pirhov in pripravo hrane za »žegen«, blagoslov hrane. V soboto po cerkvah in vaških kapelicah, kjer ob blagoslovu hrane žene tekmujejo med seboj katera ima z lepšim prtičkom pokrito hrano v košari za blagoslov, v pripravi najpomembnejšega zajtrka v letu s katerim se izkaže tudi spoštovanje do hrane v upanju za čim boljšo letino ob prebujanju narave in pomladi, kot simbol Kristusovega vstajenja.
Na Štajerskem in predvsem v Pomurju pa imajo še vedno velikonočni običaj streljanje oz. pokanje s karbidom, kjer v različne posode dajo košček karbida, ga zalijejo z vodo, da sprošča plin acetilen, posodo pokrijejo ali zamašijo, da zadržijo plin, posoda ima tudi narejeno drobno luknjo, skozi katero uhaja del plina, ki ga z ognjem prižgejo, ustvarijo eksplozijo in s tem pok, kot simbol Kristusovega vstajenja. Posode so različne velikosti, kar pač je pri roki, od liter velike prazne posode od barve, do 200 litrov velikega soda od olja, ki mu odrežejo dno ali pokrov, da ga kasneje prekrijejo z folijo ali postavijo na odprtino, da s tem zadržijo plin za eksplozijo oz. pok. Večja, kot je posoda, močnejši je pok. S tem pa tudi pokači, med seboj tekmujejo kdo bo glasneje poknil, ustrelil s sodom ali doma prirejenim topom za plin (dolga debelejša debelostenska cev zavarjena na eni strani-replika topa).
Pokati začnejo že v petek popoldan in se nadaljuje celo soboto, velikonočno nedeljo in nekateri še pokajo celo na velikonočni ponedeljek. Najbolj priljubljeni so 200 litrov veliki sodi od motornega olja, saj je do njih najlažje priti, so odpadna embalaža pri vsakem avtomehaniku in večina jih poka hkrati na tri do pet ali več sodov, tako da je pravi rafal. Da se sprosti dovolj plina v sod, traja nekje 10 do 20 min, tako da z petimi sodi ustvari nekje 20 pokov na uro, cca. 200 do 300 pokov na dan na enem mestu. Tako, da ustvarjajo ponavljajoči se hrup skozi celotne praznike.
Ta običaj najbolj živ nekje v Slovenskih goricah od Maribora, prek Lenarta, do Ptuja, Ormoža, Juršincev, Cerkvenjaka, Sv. Jurija ob Ščavnici, ter do konca Prekmurja in je zelo lep in zanimiv še posebej za ljudi iz drugih koncev Slovenije, ki tega običaja nimajo in jim je zanimiv, poseben za doživetje. Pomurci so zelo ponosni nanj, zelo gostoljubni in z veseljem sprejmejo vsakega poznanega ali nepoznanega obiskovalca ali turista in ga z veseljem pogostijo, sprejmejo v druženje in skoraj ni vasi ali hriba v Pomurju, kjer ne bi pokali.
Toda potrebno je biti previden, saj eksplozija 200 litrov plina povzroči izreden hrup ob poku in je pomembna izredna previdnost, da niste preveč blizu, da ne pride do poškodbe sluha.
In ravno to je žal največja problematika te tradicija, zato tudi NIJZ svetuje opuščanje te tradicije zaradi možnosti poškodb, kot so telesne poškodbe, med njimi opekline, raztrganine, poškodbe obraza, oči in predvsem sluha, kakor se je že v preteklosti dogodilo, da so ljudje doživeli celo trajno poškodbo sluha ob hrupu eksplozije poka. Posebno skrb vzbujajoče je, da so med žrtvami najpogosteje otroci in mladoletniki, podobno, kot pri petardami in raketami.
Zato NIJZ še posebno svetuje staršem previdnost, da otrokom in mladoletnikom prepovejo pokanje in zadrževanje v neposredni bližini.
Žal pa to tradicijo spremlja tudi prekomerno pitje alkohola ob druženju, kar pa tudi ob zmanjšanju prištevnosti lahko vodi do dodatnih nesreč.
Saj ne malo kje, je žal tradicija izgovor za druženje in prekomerno konzumiranje alkohola, ali le povod tega.
Pomembno, pa je tudi, da si akterji pokanja na karbid zagotovijo primerno mesto izven naselja, saj lahko povzročijo strah, vznemirjanje in občutek ogroženosti bližnjim stanovalcem, za kar jih lahko oglobi policija ob prijavi. Zavedati, pa se morajo, da kljub tradiciji lahko povzročijo nestrpnost stanovalcev v bližini.
Poleg otrok, nosečnic, starejših, bolnih in onemoglih v bližini pokanja na karbid, so tu še živali, ki lahko izredno trpijo ob neizmernem hrupu pri pokanju na karbid, saj njihov sluh je dosti bolj občutljiv kot pri ljudeh, zato moramo blizu takih mest poskrbeti za njih in jim omogočiti varno mesto v zaprtih prostorih, da pride do njih čim manj hrupa ob pokanju. Saj se je že, ne malo kje večkrat zgodilo, da žival, bodi si pes ali mačka zbežala več kilometrov stran zaradi strahu od vznemirjanja. Celo so našli poginule ptice v bližini mesta kjer so pokali na karbid, ker ji je ob nenadnem nepričakovanem močnem poku zadela kap, tudi kmetje poročajo o poginu kokoši ob poku in celo, da so krave povrgle mrtva teleta.
Tudi divje živali, kot so srne, zajci in ostali zelo trpijo ob pokih in glede na to, da v Pomurju poka na vsakih par kilometrov, na več sto mestih, morda tisočih, na celotnem področju ob praznikih, se poraja vprašanje za lovce kot skrbnike divjadi, »Kam se lahko skrijejo pred trpljenjem, vznemirjenjem divje živali, kje lahko najdejo svoje zavetišče ? Kdo jih bo zaščitil, če se same ne morejo?«
Obstajajo pa tudi družine in ljudje v Pomurju, ki ob velikonočnih praznikih zelo trpijo vznemirjenje ob pokanju in se počutijo ogrožene, ker si akterjih ne zagotovijo primernega mesta in pokajo preblizu njihovih hiš, tudi manj kot 100 metrov stran, znani so primeri, ko pokajo cca. 30 metrov od hiše, kar je resnično neprimerno iz strani organizatorjev pokanj in strah vzbujajoče.
Žalostno je, da se te ljudje dostikrat nimajo obrniti na koga, da bi jim pomagal, policija pokačem velikokrat gleda skozi prsta v imenu tradicije ali celo poznanstev, namesto, da bi zaščitila ljudi in njihovo zdravje, pred strahom, vznemirjenjem in občutkom ogroženosti, kar je ustavna pravica vsakega.
Velikokrat žal ljudje samo trpijo v imenu dobro sosedskih odnosov in se nimajo, ne vedo ali ne želijo komu potožit, da bi rešili svojo stisko.
Smolo imajo, ker je pred pokanjem trpečih družin samo nekaj sto, ki so tako blizu mest pokanja in jih nobeden ne razume, resno jemlje ali ne posveča dovolj pozornosti, ker s trpljenjem neznanskega hrupa nimajo izkušnje ali imajo pomankanje sočutja, včasih jim tudi ni mar. Žal tudi taki, ki so plačani za to in je ustava njihova dolžnost, kot so policisti, sodniki, inšpektorji in ne nenazadnje politiki in župani, saj je v zakonu za javni red in mir velika vrzel na tem področju in je dvolično zapisan. Rešitev te problematike vidim, da ob dovoljeni uporabi karbida za velikonočne praznike dodali, da se lahko poka 500 metrov ali več od naseljenih hiš, tudi posamične.
Vsekakor pa se s pokanjem ne sme povzročati občutka ogroženosti, vznemirjanja in strahu, ali povzročiti bilo katero premoženjsko škodo, kot opredeljuje zakon o javnem redu in miru.
Prepričan sem, če bi pokalo pred vsako hišo, tudi pred hišami poslancev, politikov, sodnikov, policistov, županov, bi bila ta problematika že zdavnaj urejena in ljudje in živali ne bi trpeli.
Znan je primer, ko je soseda sosedi rekla za kaj pa naj ne bi tam pokali, se tja prestavili, tam so dovolj daleč od hiš. Ampak, ker je bilo novo mesto za 200 metrov bližji od starega k drugi sosedi se je ta ustrašila in rekla: «Tam bo pa druge motilo!« Se pravi, ene lahko moti in trpijo, druge ne. Eni lahko imajo velikonočni praznik, drugi ne? Le za kaj bi morala peščica trpeti, ko lahko imamo vsi lepe mirne praznike ? Si jih mar ne zaslužimo vsi?
V preteklem letu smo bili priča PRAVICE DO MIRA. Otrok ni smel vaditi klavirja, pa je to
1000-krat manjše vznemirjenje in hrup od poka na karbid z 200 litri eksplozije acetilena.
Z občinskimi odloki, je prepovedana košnja trave in vznemirjenje ob nedeljah, kar je neznatno napram pokanjem na karbid, pa je velika noč nedelja + praznik.
Prepovedali smo petarde in rakete za javno uporabo, pa je hrup ob poku večkrat manjši, kot pri poku na karbid ko ljudem v hišah trkajo kozarci v omari kuhinje in se resnično tresejo šipe na hiši od zvočnega udara eksplozije acetilena, kot posledica pokanja.
S strahom pričakujejo naslednji in naslednji, pok, pok, pok,….
In kot zaključek je ugotovitev, da največji sovražniki te lepe tradicije so pokači in akterji sami sebi, ker si ne priskrbijo primernega mesta, da ne bi motili ljudi in živali, niso izobraženi, za rokovanje z eksplozivnimi sredstvi, zato tudi težko poskrbijo za varnost sebe in udeleženih, dovolijo ali celo silijo otroke in mladoletne osebe, k ohranjanju tradiciji brez ustreznega in osnovnega, strokovnega znanja. Velikokrat pretiravajo z velikostjo posode in eksperimentirajo celo z več tisoč litri velikimi posodami za pokanje, kot so odslužene cisterne za gnojevko (glej You Tobe posnetke), kar je 100% smrtno nevarno.
Vsak, ki poka na karbid, bi moral biti usposobljen za to skozi izobraževanje in imeti podoben izpit, kot lovci ali tisti, ki pokajo na možnarje, zaradi nevarnosti, ki prežijo ob uporabi vnetljivih in eksplozivnih snovi.
Prihaja pa tudi do zmernega onesnaženja okolja s karbidom in acetilenom.
Smo leta 2026 v civilizirani družbi imejmo širino in razumevanje vseh, tudi živali, nihče ne bi smel biti žrtev tradicije in vznemirjenja. Če so prazniki, naj bodo prazniki za vse. Naj bo, ne vrag, le sosed mejak. Bodimo sosed sosedu vsi. Vsak si zasluži mir in ima pravico do mira. Želimo vam vesele mirne velikonočne praznike.